Častna jamarska v Branicah

8.12.2025

Jamarski tabor na Leški planini poteka vsakoletno v začetku julija in je pogosto prva izvenklubska dejavnost mnogih novopečenih jamarskih pripravnikov. Glavna atrakcija je Brezno pri Leški planini, kjer nas osupnejo ogromne dimenzije prostorov in čudovite sigaste skulpture. Jama je tehnično nezahtevna in je dostopna tudi manj izkušenim jamarjem do zglednih globin. Tudi nekateri pripravniki »zlate« generacije JKNM smo se lansko leto udeležili tabora in po le nekaj mesecih spoznavanja z jamskim okoljem dosegli svoj prvi globinski rekord na -400 m. Tam smo se povezali s člani drugih jamarskih klubov Slovenije, največ s Kranjčani in Rakovčani. Jelovica ima očitno poseben čar in obljube, dane na tej planoti, so še posebej zavezujoče. Tako sva na lanskem taboru Gašper (DZRJK) in Petra (JKNM) sklenila, da bova do naslednjega srečanja na Leški planini oba opravila izpit za jamarja in obljubo sva tudi izpolnila (kar niti ni bilo tako samoumevno, saj je Gašper po izpitu celo prejel »priznanje« kluba za najboljšega iskalca izgovorov, zakaj se izpita kar šest let zapored ni mogel udeležiti).

Na letošnjem taboru se je z obljubami zapletel Miha (Jamarsko društvo Rakek), ki se je hvalil s človeškimi ribicami v eni izmed njihovih jam. Akcijo smo sicer splanirali že v juliju, a do realizacije ni prišlo. A ker ženski možgani na obljube ne pozabijo, je bil Miha kakopak na to opomnjen ob prvi priliki. Srečali smo se na slavju JDDR v Ajdovščini in določili datum. Vreme nam je bilo naklonjeno (vsaj kar se tiče odsotnosti dežja, ne pa toliko glede temperatur, saj je termometer kazal v minus) in tako smo se Nika, Erazem in Petra 30. novembra 2025 odpravili proti Rakeku. Obiskali smo jamo Branice oziroma Brejnice, ki je dobila ime po izviru, ki naj bi imel po ljudskem izročilu zdravilno moč. Imenovali so ga tudi Lačna voda, saj so kosci, ki so v preteklosti kosili travnike okoli izvira, vedno postali lačni, če so se napili te vode. Brejnice je edini vodni vir na osrednjem delu Menišije – to je visoka kraška planota med Cerkniškim in Planinskim poljem, ki poteka v dinarski smeri in daje zavetje gozdnim zverem kot so medved, volk in ris. Jama se prične nedaleč od izvira, vhod pa se ob vsaki večji povodnji zasuje z gruščem. Registrirana je bila že davnega leta 1939 s strani Društva za raziskavanje podzemskih jam (Ljubljana), a le do dolžine 4 m, naprej pa je bila neprehodna. Rakovčani so jamo prvič obiskali julija 2014, izmerili so prvih 7 m in izrisali načrt. Ustavili so se pred ožino, iz katere je močno pihalo. Ko so jo prekopali, se je za njo odprlo naslednjih 120 m rovov. Trenutna dolžina poligona znaša 1149 m. Ob našem prihodu je bil vhod že prav v duhu veselega decembra »okrašen« z ledenimi svečami.

Vhod v Branice.

Za obisk jame je potreben neopren, osebna in plezalna oprema, saj je jama zelo razgibana, ves čas pa pravzaprav sledimo vodni strugi vse do globine 150 m, kjer se nahaja sifon. Na drugi strani sifona se jama še nadaljuje, vendar zaenkrat brez potapljanja ne gre. Voda ima »prijetnih« 10 stopinj, namočili pa smo se že kmalu po vstopu. Skozi brezna smo švignili, nato pa smo se intervalno ogrevali na ožinah, ki jih v tej jami resnično ne manjka. Prestavljali smo zavoro in plezalne pripomočke s pasu v transportko in nazaj, saj se ob skalne zobce v ožinah zatakne vse, kar še visi s pasu, in to ravno takrat, ko res ne bi bilo treba. Miha se je na vsaki ožini pohvalil, kako so skozi leta pridno širili in pripravljali teren za naš prihod, hkrati pa je bil kar malo razočaran, da nismo bolj stokali pri premagovanju. Očitno je razširil že skoraj malo preveč...

Napredovanje po vodni poti.

Jamarski trio med posvetom.

Vzdušje je bilo prijetno, jama nas je očarala in nam razkazovala svoje raznolike podobe, prav vsaka pa je res impresivna. Od ozkih meandrov, do svetlih zasiganih slapov in kaskad, že skoraj kičastega jamskega okrasja v obliki ogromne sigaste kope in zavesic, vse do jezerca in »domačega« blatnega terena v Dvanajsterniku, kjer smo se dričali po blatnem toboganu kot otroci.

Impozantna sigasta kopa.

Napredovanje malo po vodi in malo po zraku.

Nato pa končno – čisto prave človeške ribice (seveda jih imamo tudi v dolenjskih jamah, ampak nas tja še nihče ni peljal). Kaj dolgo si jih nismo mogli ogledovati, saj je ob vsakem našem premiku sprva kristalno čista voda postala kalna.

Kristalno čista voda - habitat človeške ribice.

Napredovanje po vodi proti sifonu.

Na koncu našega popotovanja smo v sifonu nekaj energije namenili poviševanju stropa oziroma širjenju prehoda do novih predelov, a se z večjim uspehom ne moremo pohvaliti. Ob vračanju nazaj proti površju smo tudi mi občutili vpliv »lačne vode«, zato smo si v kuhinji privoščili postanek za toplo juhico, zunaj pa so nas pričakali še Rakovčani z ognjem in sveže pečenimi klobasicami. O njihovi gostoljubnosti res ni dvoma. Miha je bil zgrožen, da smo nazaj na površje še pijačo prinesli, ampak kako pa naj jamarski začetnik verjame neznancu, da ga ne bo žejnega čez vodo peljal. Ziher je ziher, zdravilno vodo smo pa že na poti navzdol pokvarili...

Miha pripravlja juhico.

Glede na naš kratkotrajni jamarski staž in navajenost na dolenjske blatne luknje nas je nova vodna izkušnja res navdušila. Jama je brez dvoma ena izmed lepših, kar smo jih obiskali. Miha pa se je izkazal kot odličen vodič oziroma strpen sopotnik, zato sva mu punci v zahvalo pomagali pri prenašanju »svinčene« transportke navzgor po breznih.

Večerja ob ognju.

Z ogretimi udi in polnimi želodci smo se poslovili v poznem večeru. Lana se je ob vprašanju, kako se nam je zdela akcija, pohecala, da gre osel samo enkrat na led. Ampak na srečo je led v tej jami samo na vhodnih metrih, tako da se zna zgoditi, da bomo v Brejnice še kdaj zašli. Na Leško planino pa se več kot očitno še kdaj splača.